Ko pridemo na objekt, kjer so ploščice odstopile po dveh letih, skoraj nikoli ne najdemo krivca v vreči lepila. Najdemo prašno podlago, preskočen premaz, tri milimetre razlike v ravnosti in fugo, ki je bila zapolnjena, preden se je lepilo strdilo.
Prvi test je najpreprostejši: podlago potrkamo. Votel zvok pomeni, da omet ali estrih ni sprijet s konstrukcijo — takrat ni druge možnosti kot odbiti in ponovno narediti. Drugi test je vlaga. Cementni estrih mora biti pod 2 % CM vlažnosti, anhidritni pod 0,5 %; z merilnikom to preverimo in podatek zapišemo v prevzemni zapisnik.
Sledi ravnost. Z dvometrsko latijo iščemo odstopanja: za formate do 30 cm dovolimo 3 mm na 2 m, za formate nad 60 cm pa največ 2 mm. Pri velikih formatih je vsaka izboklina vidna kot rob, ki se ga z lepilom ne da »poravnati«, ne glede na to, kaj obljublja prodajalec sistema za izravnavo.
Nato pride premaz. Vpojne podlage premažemo z globinskim utrjevalcem, neabsorbentne (stara keramika, beton z ostanki opažnega olja) pa z oprijemnim premazom s kvarčnim polnilom. Premaz mora biti popolnoma suh — pri 20 °C to pomeni najmanj štiri ure, ne štirideset minut.
V mokrih prostorih na to položimo tekočo hidroizolacijo v dveh slojih v nasprotnih smereh, z vgrajenimi tesnilnimi trakovi v vogalih in okoli prehodov instalacij. To je edini korak, ki ga po polaganju ni več mogoče popraviti brez rušenja.
Šele takrat začnemo polagati. Lepilo nanašamo z zobato gladilko ustrezne velikosti in pri formatih nad 60 cm vedno v kombinirani tehniki — nanos na podlago in na hrbtno stran ploščice. Cilj je najmanj 90 % pokritost, ki jo med delom preverimo tako, da eno ploščico dvignemo in pogledamo odtis.